Kako je igrati v klubu, kjer nihče ne igra profesionalno? Kje so glavni problemi takih majhnih klubov?

Ahačič: Zanimivo je, če so vsi mladi. Vsi se hočejo dokazovati in igrajo za veselje. Ni nekih velikih pričakovanj, lahko pa je na koncu prijetno presenečenje. Meni je recimo letos veliko bolje igrati kot lani, ko so bili nekateri še plačani in je bil posledično vmešan tudi denar. Dobimo sicer vso opremo, tako da nam vsaj ni treba plačevati da igramo. V majhnih klubih je tudi problem, da kadri niso na nivoju, da bi naredili kakšen resen premik. Tisti, ki naj bi iskal sponzorje, ali jih išče, enostavno ni usposobljen za to. Z nekim profesionalnim odnosom samo enega človeka bi se dalo narediti več. Tako pa iščejo sponzorje trenerji, ki pa jih podjetniki ne poznajo. Saj ne pravim, da se ti ljudje, ki delajo v klubih, ne trudijo, pravim le, da za svoje delo niso usposobljeni.

Kakšne spodbude za mlade športnike prihajajo s strani države in zveze?

Bežek: Še nikoli nisem doživel tega, da bi ti kot perspektivnemu športniku kdaj kdo rekel, da pusti šolo in se povsem posveti športu. Vedno je bilo obratno – šola je na prvem mestu, šport pa nekakšen bonus.

Ahačič: Zelo malo je športnikov, ki bi bili res vrhunski, zraven pa še delali šole. To pri nas ne gre. Sara Isakovič je to lepo pokazala z odhodom v Ameriko – morda res nima več tako vrhunskih rezultatov, vendar normalno dela fakulteto in zraven še veliko trenira. Pri nas zaradi športa še nikoli nisem bil na boljšem – dobiš sicer status športnika tako na gimnaziji kot na fakulteti, ampak to ti omogoča samo dogovarjanje z profesorji, glede celotnega sistema pa ti s tem statusom ne moreš nič. Ni neke močnejše povezave med športom in šolo.

Bežek: Ni pa nemogoče usklajevati tega dvojega! Obstajajo tudi taki primeri, čeprav so bolj izjeme.

Ahačič:Ja, ampak ali bo to res vrhunski, svetovno znan športnik? V tujini ima veliko več dobrih športnikov tudi izobrazbo. Eden izmed problemov pa je tudi, da je Slovenija tako majhna, da se ne moreš iti univerzitetne lige. Vsak faks pač ne more nabrati ekipe za hokej. Edinkrat, ko sem lahko združil hokej in univerzo, je bila to univerzijada. Morda bo to še leta 2013, če bo slučajno uspela.

Oba sta imela status perspektivnega športnika. Ali obstajajo tudi kakšne finančne spodbude, ki bi olajšale združevanje šole in športa?

Ahačič: Vem, da so včasih obstajale neke športne štipendije, ampak mislim, da jih zdaj ni več.

Bežek: Edina boniteta je status športnika na fakulteti. To ti omogoča, da imaš manj obvezne prisotnosti, in to je bolj kot ne vse. Precej je odvisno tudi od profesorjev, koliko imajo posluha.

Ahačič: Problem je, da stvar ni organizirana. V tujini, v večjih kampusih, imajo treninge organizirane in usklajene z univerzitetnimi urniki, pri nas pa moraš improvizirati sam. Zaradi tega nastane veliko problemov.

Veliko igralcev iz vajine generacije je hitro odšlo v tujino. Sploh hokejska generacija – pred tremi leti je v ZDA in Kanado odrinil cel paket mladih igralcev, ampak so se precej hitro tudi vsi vrnili nazaj. Vidva vesta, kako poteka razvoj športnika – mislita, da so bile te poteze dobre?

Ahačič: Pozna se, da te v tujini vsaj pri hokeju kot Slovenca drugače gledajo. V Evropi to sicer ni tako izrazito, v Ameriki pa niso igrali, ker so prednost dobivali domači igralci. Hkrati pa – če si zares dober, ti lahko uspe. Če gledamo Kopitarja, je to povsem jasno. On je res neverjeten talent, nekaj posebnega. Problem pa je tudi, da v Sloveniji nimamo ljudi, ki bi te znali spraviti v prave klube v tujino. Na nivoju Lige Ebel že, drugam pa ne, seveda pa obstajajo tudi izjeme. 

Bežek: Pomemben je prehod iz mladinske v člansko selekcijo. Tam je poleg talenta potrebnega še ogromno truda. Zelo redki so tisti, ki res uspejo le s talentom.

Oba prihajata iz športnih panog, ki sta v zadnjih nekaj letih doživeli velike premike – zgodila sta se jima Liga Ebel in eksplozija ACH Volleya. Kaj to pomeni za mlade?

Ahačič: Za delo z mladimi se ni kaj dosti spremenilo, drugače je le to, da se je pojavila neka odskočna deska. Priložnost je tako večja, ampak precej težje prideš do nje.

Bežek: V odbojki so mladi res dobili nek močan motiv – željo po igri na Bledu. Hkrati pa Bled prevzema monopol nad vsemi tistimi res perspektivnimi mladimi. Za mlade je to sicer v redu in pomeni nekakšen prehod iz mladinskega statusa na evropski nivo.

Kaj pa to pomeni za druge klube?

Bežek: Klubi se morajo po mojem še bolj posvečati delu z mladimi in pri njih vzbuditi nek ponos in patriotizem. Ampak je težko, če je nek klub tako dominanten nad drugimi.

Ahačič: Drugi klubi zaradi tega težje zadržijo svoje najboljše igralce, saj se vsi želijo preizkusiti v neki boljši ligi, to pa ponujata le Olimpija in Jesenice. Problem pa je tudi v tem, da se ne zaupa domačemu kadru in se oba največja kluba v Sloveniji raje zatekata k okrepitvam iz tujine, kot pa da bi se malo ozrla po mladih perspektivnih slovenskih igralcih.  Šele zdaj, po finančnem polomu na Jesenicah, je prišlo do tega, da igra mlada ekipa, in to je na nek način dobro, saj bodo le tako lahko naši mladi igralci napredovali.

JAN GRILC

Fotografije: osebni arhiv intervjuvancev, odbojka.si, Žan Kuralt

Poglejte si še predstavitev odbojkarskega kluba Astec Triglav in HK Triglav Kranj.