KŠK   |   Foto KŠK   |   RSS
Japonci in Slovenci si nismo tako različni
23. November 2011
Avtor: Marša Malešič

 

Cilj literarnih večerov in drugih kulturnih prireditev v Mestni knjižnici Kranj je zbliževanje različnih svetov. Enega od takih večerov, namenjenega Japonski smo obiskali tudi mi. Tokrat se nam je kot avtorica predstavila v Sloveniji živeča japonka Araki Gerl Seiko, ki je predstavila svojo pesniško zbirko Šiv življenja.

 
Japonski tempelj okrašen s češnjami in pokrajina z goro Fuji v ozadju.
 
Japonska je ena od geografsko najbolj nestabilnih držav na svetu. Velikokrat so jo že prizadele naravne katastrofe. 
KŠK-jevo potopisno predavanje o Japonski. Foto: Bojan Okorn 

Predstavljene pa niso bile le Arakijine pesmi, brane v japonščini in slovenščini, z njo in japonologinjo Majo Pešelj smo se namreč pogovarjali še o japonski kulturi, tradiciji, ter razlikah med Slovenci in Japonci. Glede na to, da se obe veliko zadržujeta v Sloveniji in na Japonskem, Araki v Celju živi že okoli štirinajst let, je bilo zanimivo poslušati kakšne so dobre in slabe strani obeh držav iz dveh zornih kotov.

Maja je izpostavila, kar pri Japoncih zelo ceni, da so spoštljivi, uvidevni, solidarni in kolektivno usmerjeni, vztrajni in hkrati umirjeni pri doseganju zastavljenih ciljev. Zanimiv je položaj žensk, ki je bil zaradi tradicije in drugačne hierarhije v preteklosti dosti nižje kot je danes. Moški je veliko delal in prinašal domov denar, ženska pa je skrbela za dom in otroke, poleg tega so bile poroke planirane, tudi Arakijina starša sta imela enega od takih zakonov. Danes ženska lahko izbira kaj si želi v življenju, nič pa ni nenavadnega, če se visoko izobražene ženske odločijo, da bodo postale gospodinje.

Araki, ki na gimnaziji v Celju poučuje japonščino, je zelo pohvalila naš šolski sistem, ki se ji zdi boljši in lažji od japonskega, saj je japonski še vedno tog in nepopustljiv. Všeč ji je, da imamo v šolah tudi veliko spraševanja, saj je na japonskem poudarek na pisnem izražanju, učenci pa se ne naučijo dobro komunicirati naučene snovi. Drugače pa obe poudarjata, da si nismo zelo različni, sploh ne v teh modernih časih. Največja razlika med Japonci in Slovenci je izražanje čustev, ki so sicer ista, a se drugače izražajo. Nanje zelo vpliva tradicija in vloge udeležencev, velikokrat so potlačena in skrita in to ne zato, ker se ne bi znali izražati, le najprej mislijo na druge in njihove reakcije preden ustrezno ukrepajo.

Japonci se znajo izražati v umetnosti, s katero se tradicionalno veliko ukvarjajo in to znajo obrniti sebi v prid. Tudi Araki se zna lepo izražati v svoji poeziji. Njena poezija je moderna, v veliko pesmih nastopajo zelo vizualni motivi narave, veliko pesmi je zelo direktnih in se, večinoma brez rim, berejo kot strani iz dnevnika (to je bil tudi namen, veliko je namreč pisala o svojem življenju v tuji državi, ki sprva ni bilo lahko). Tako ne izvemo samo kaj s poezijo izraža, ampak tudi stanje v katerem je bila njena avtorica.

Več o Japonski sta nam Araki in Maja povedali še v prispevku, dobili pa smo tudi lep japonski pregovor. To je bil drugi od treh večerov na katerem se je predstavljala Japonska, naslednji bo v decembru, ki bo za obiskovalce bolj interaktiven in umetniško usmerjen. 

 

Novinarka: Marša Malešič

Snemalec: Alex Mladenov

Montažer: Domen Balantič