Na Sejmišču 4, kjer je locirano zavetišče, je bilo letos decembra prvič polno do zadnjega kotička. Zasedenih je bilo vseh 24 postelj in celo tri zasilna ležišča. Nikogar niso zavrnili, če je bil le doma iz kranjske občine. Mestna občina Kranj pokriva del stroškov in brezplačni najem prostorov v obnovljeni stavbi, v katero smo lahko kot otroci hodili na ustvarjalne delavnice. Poleg občine je financer tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki sofinancira zaposlene v zavetišču in del materialnih stroškov.
Kot laiki smo pričakovali, da lahko v zavetišču prespi kdorkoli pride, vendar ni tako. Seveda ne bi nikomur odrekli pomoči, če je primer kritičen, torej če nekoga pripeljejo iz dežurne ambulante, policije ali interventne socialne službe, vendar je to striktno čez noč, zavetišče pa mora zjutraj s sendvičem v roki zapustiti, če ne želi svojega bivanja urediti formalno. Vidite, tudi stanovalke in stanovalci morajo plačati prispevek za bivanje, ki pa variira, odvisen je od višine dohodkov (od 160 do 250 evrov). O vsem tem smo spregovorili z Anjo, ki je v edinem pravem zavetišču za brezdomce na Gorenjskem, pripravnica, kar financira Evropski socialni sklad v sodelovanju s Socialno zbornico Slovenije. Morda tega ne veste, ampak v Sloveniji imamo od 2000-3000 vidnih brezdomcev, v Kranju okoli 80, vse to pa je le del ledene gore, saj je tistih nevidnih še veliko več. Še dobro torej, da mreža pomoči sega tudi na Gorenjsko.
Anja pravi, da si nihče ne izbere takšnega življenja in če bi trdili, da je brezdomstvo življenjski stil, bi s tem zapostavljali večino. Dalj časa je nekdo zunaj, bolj izgublja motivacijo za urejanje življenja. Pogosto je potrebna resocializacija, zato si v zavetišču prizadevajo nadgraditi trenuten program s t.i. vmesno stopničko med zavetiščem in samostojnostjo, nastanitveno podporo po vzoru programa društva Kralji ulice. Zaenkrat del teh ciljev opravlja dnevni center, ki je odprt tudi za nestanovalce, v njem pa zaposleni skupaj s prostovoljci organizirajo različne dejavnosti (predavanja, delavnice, skupino za samopomoč …). Vsi brezdomci pa ne želijo pomoči, razlogi so seveda različni, eden od možnih pa je, da se ne morejo privaditi redu, ki vlada v zavetišču. Za takšne si želijo postaviti kapacitete (npr. bivalne kontejnerje) v katerih bi lahko poskrbeli za osebno higieno in ostale potrebščine za preživetje ter tam prespali, saj baze, zapuščene stavbe, kjer si brezdomci uredijo življenje, podirajo. Ena takšnih baz je bil na primer hotel Jelen.
Božo Bajt, ki dela v razdelilnici hrane, tj. program ločen od dnevnega centra z nočno namestitvijo, si kljub na prvi pogled idealni lokaciji želi, da bi bilo okoli hiše več prostora za druženje. Povedal nam je, kdo vse lahko dobi hrano in da so to pogosto tudi upokojenci, ki se z majhno pokojnino težko prebijejo skozi cel mesec. Seveda pa niso edini, prvi na vrsto za hrano pridejo stanovalci zavetišča, navsezadnje so domači. V razdelilnici lahko uporabniki poskrbijo tudi za higieno, saj imajo možnost uporabe toaletnih prostorov in tuša.
Če vas zanima več o življenju brezdomcev, jih obiščite v Dnevnem centru in jih povprašajte, o celotni brezdomski populaciji pa lahko prisluhnete v oddaji Radia Študent Klopca pod svobodnim soncem, ki jo pripravljajo skupaj s Kralji ulice. Preberete si lahko tudi članek v Delu, ki so ga nedavno objavili in od koder smo črpali slikovno gradivo.
Novinarka: Tea Derguti
Snemalec in montažer: Uroš Šterbenk
Fotografije: Delo.si
