Ko imaš v lasti Citroëna 2CV ali po domače spačka ter se družiš s podobno mislečimi navdušenci, ti kmalu ne preostane drugega, kot da se udeležuješ svetovnih srečanj ljubiteljev teh vozil, ki potekajo na vsaki dve leti. Tako smo leta 2007 na srečanju na Švedskem za prireditelja srečanja leta 2011 izbrali Francijo in njen klub ljubiteljev spačkov.
V obdobju zadnjega leta pred potovanjem mi je tako preostala le še izbira sopotnikov. Prijatelja Miran in Žan sta bila takoj za stvar in tako smo se v ponedeljek, 18. julija, odpravili na pot. Nikakor brez problemov, saj nam je malo nagajalo motorno olje, a smo stvar za silo uredili. Prvi dan je bil bolj v znamenju vožnje. Dolgih dvanajst ur v avtu in nekoliko dolgočasne italijanske avtoceste smo si kratkočasili z dobro glasbo in prehitevanjem tovornjakov, kadar je bilo to možno. Za razliko od prvega dne pa smo bili odločeni, da v naslednjem tednu potovanja ne bomo vozili po francoskih avtocestah, saj je bil naš namen videti tudi kaj lokalnega utripa.
Takoj drugi dan potovanja, še pred mejo, pa smo doživeli glavno značilnost lokalnega utripa Azurne obale. S polžjo hitrostjo smo se premikali skozi obalna mesta, pa tudi na cestah, ki so mesta povezovala med seboj, ni bilo kaj bolje. In to prav vse dni potovanja po obali. Problem je bil tudi dobiti prostor v kampih, a sta moja sopotnika uspešno prepričevala lastnike, četudi so trdili, da v kampu sploh ni več prostora. "Very small tent" vsekakor dostikrat učinkuje. Zaradi dolgih voženj (pa čeprav na kratkih razdaljah) nismo našli niti priložnosti, da bi okusili morje. Smo se pa zato bolj posvetili mestom na obali. Najprej smo obiskalo Monte Carlo in kmalu ugotovili, da dejstvo, da mesto leži na strmem pobočju, vpliva na sposobnosti voznikov. Na vsakem ovinku je namreč kraljeval vonj po pregoreli sklopki. Kazino, steza formule 1 in palača vladajoče družine se seveda niso izognili našim pogledom, prav tako kot slavna marina in grob Grace Kelly.
Sprehodili smo se še skozi Cannes, kjer smo zavoljo parkiranja na prvem zastonj parkirišču prepešačili celotno promenado in že skoraj obupali, preden smo našli znamenito filmsko dvorano. Kaj hočemo, pač smo odreagirali nekoliko po gorenjsko. Lahko se pohvalimo tudi, da smo bili ob kasnejši vožnji skozi mesto fotografirani prav tolikokrat kot dubajski Lamborghiniji in Ferrariji. Žan in Miran bi pripomnila, da to verjetno zaradi njiju. V tem primeru presojo prepuščam vam.
Zaradi že prej omenjenega počasnega premikanja smo se v Nici zgolj popeljali po promenadi, drugega nam preostane tudi v St. Tropezu, kamor se pripeljemo že proti večeru, čeprav smo želeli drugače. A nismo veliko zamudili. Ko smo se bližali mestu, smo opazili ogromno kolono dolžine približno 10 km, ki se je vila iz mesta. Kar naenkrat smo bili veseli, da smo prispeli tako pozno.
Čeprav je Azurna obala izjemno lepa, me je teh nekaj dni prepričalo, da bom naslednjič pošteno premislil, preden se bom tja odpravil z avtom. Zato smo se tudi mi kasneje obrnili v notranjost. Več pa v drugem delu potopisa.
LUKA STARE
Foto: Žan Sadar in Miran Alijagić
