Medtem ko so turisti v Estoniji navadno zgoščeni predvsem v Talinu, nas zgolj 50-kilometrska vožnja z vlakom popelje iz očarljive srednjeveške prestolnice v temačno sovjetsko polpreteklost – v mesto Paldiski, ki se je v bivši republiki postavljalo kot osrednje pomorsko vojaško oporišče. Strateško pozicijo mesta je za lokacijo največjega ruskega pristanišča osebno izbral že Peter Veliki, prednosti lahkega dostopa do severne Evrope in odsotnosti ledu skozi celo leto pa je prepoznala tudi Sovjetska zveza.
Ker so se nuklearni reaktorji, center za urejenje podmorniškega osebja in visoki vojaški uradniki predstavljali kot strogo zaupni, je bilo mesto kar 50 let ograjeno z bodičastimi žicami in nadzarovano z budnimi cevmi sovjetskih pušk.Območje je ostalo skrbno varovano vse do sredine 90-ih, ko ga je odhod še zadnje vojaške ladje osvobodil klavstrofobične ograjenosti in vojaških vsebin. Za sivimi zidovi kockastih blokov je ostala le še peščica ljudi, ki je ne moti morbidna kulisa ruševin nekdaj mogočnega vojaškega pristanišča.
Čeprav lokacija nemara res ne ponuja nadstandarne stanovanjske izkušnje, je obratno privlačna za enodnevno pohajkovanje med neprivlačno zapuščino nekdanjih okupatorjev. Tako lahko prosto vstopaš v opuščene barake in skladišča orožja, raziskuješ notranjost obrambnih stolpov in se sprehajaš po cementnih ploščah, ki zarisujejo obliko nekdanjega pristanišča za vojaške podmornice. Med razrezanimi žičnatimi ograjami se lahko prebiješ tudi do osrednjega administrativnega poslopja, ki ga je mogočna vojaška arhitektura krstila za ‘sovjetski Pentagon’.
“Moj dedek mi je razlagal o Paldiskiju in o grozljivem zaslišanju, ki ga je imel v tukajšnjem zaporu, preden so ga poslali v Sibirijo,” razlaga kolegica iz Litve, medtem ko se približujemo stavbi nekdanjega zapora, kjer je svoje neprijetne spomine absorbiral prijateljičin prednik.Prav zaporniki so bili nemara edini “tujci”, ki so s svojimi lastnimi očmi zabeležili najbolj oborožen kos Sovjetske zveze; sovjetska nadoblast je namreč v 40-ih letih z območja izgnala celotno prebivalstvo, kasneje pa vstop na skrbno varovano območje dovoljevala zgolj vojaškemu osebju in redkim ruskim civilistom. Prav slednji danes predstavljajo glavnino mestnega prebivalstva. Po zaprtju baze jih je ostalo približno 4000, danes pa se jim je – kljub vztrajnim prizadevanjem estonske vlade za popularizacijo mesta – pridružila le peščica Estoncev, ki izkoriščajo najugodnejše cene nepremičnin v državi in za Estonijo nenavadno dobro povezavo z bližnjim Talinom.
Prebivališča redkih meščanov ostajajo enaka stanovanjem nekdanjega vojaškega osebja: štirioglati bloki, ki s svojo dolgočasno sivino tekmujejo s pusto pokrajino in kislim vremenom. Opisana depresivna atmosfera je med drugim prepričala švedske filmske ustvarjalce, ki so blokovsko naselje uporabili za sceno neimenovane post-sovjetske lokacije v filmu Lilja-4-Ever, ki je pred nekaj leti s temačno zgodbo o prostituciji pretakal solze tudi v slovenskih kinematografih.
Čeprav opisi morda ne zvenijo obljubljajoče, moreči spomini bližnje preteklosti, odtisnjeni na skrivnostno baltsko obalo z vzpenjajočimi klifi in ledenimi valovi, ponujajo fotogenične motive, ki se bodo verjetno že čez nekaj let uklonili neobhodnim dotikom sodobnosti. Za vse strastne vojaške navdušence in avanturistične popotnike Paldiski tako ostaja obvezna postojanka med potepanjem po Baltiku.
PINA SADAR
