27.4.1941 naj bi bila namreč v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta (OF). V resnici je bila OF oz. Protiimperialistična fronta ustanovljena dan prej. V hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani so se 26. aprila 1941 sestali predstavniki Komunistične partije Slovenije (KPS) Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler, krščanski socialist Tone Fajfar, sokol Josip Rus ter kulturniki Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar.

Prvotno ime ob ustanovitvi je bilo Protiimperialistična fronta, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 pa se je preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda in pozvala k oboroženemu uporu.

V OF je imela že od samega začetka osrednjo vlogo KPS. Njen voditelj Edvard Kardelj je bil med voditelji jugoslovanskega odporništva, OF pa je vodil Boris Kidrič. Do popolne prevlade komunistov v OF je prišlo po podpisu t.i. Dolomitske izjave 1. marca 1943, s katero so se krščanski socialisti in Sokoli odpovedali ustanavljanju lastnih strank.

Res je bila OF izjemno množična organizacija političnega značaja, a bila je predvsem domoljubno in svobodoljubno narodnoosvobodilno gibanje najširših razsežnosti v vsej slovenski zgodovini.

Nastala je v času najtežje narodove preizkušnje po okupaciji med okrutno 2. svetovno vojno. Za cilj si je postavila osvoboditev domovine izpod fašističnih okupatorjev, združitev vseh Slovencev in bolj pravično družbo po vojni.

Upor iz nič je nemudoma prebudil izjemno inovativnost in ustvarjalnost – skoraj vse je bilo treba izdelovati in graditi iz nič: od orožja do skritih tiskarn in bolnišnic. Organizirati je bilo treba lasten komunikacijski in vodstveni sistem, za zavest lastne državnosti in povezanosti radio, gledališče, znanstveni inštitut, šolstvo, denar, umetnost vseh vrst. Kdor se je angažiral za katerokoli od tega, je v položaju popolne ogroženosti prav tako tvegal življenje, kot partizanski borci na bojnem položaju.

Da se je Slovenija pri tem formirala v suvereno državo, po svoje priča tudi ograditev Ljubljane z bodečo žico (že februarja 1942) – tuji vojaki in njihovi tukajšnji sodelavci so jo spremenili v kazensko taborišče. Tako zelo se je zdela okupatorjem pomembna za vse Slovence – neizrecno so jo s tem dokončno razglasili za slovensko glavno mesto.

Kot takšna je Slovenija samoumevno postala spoštovan in upoštevan člen združene fronte za svobodno, demokratično, pohitlerjevsko Evropo; zanjo se je skupno z zahodnimi in vzhodnimi zavezniki občasno vojaško borilo okoli 100.000 Slovencev; zanjo in za narodno svobodo jih je dalo življenje 84.000.

Novinarka: Nina Perme

Snemalec: Žan Govc

Montažer: Žiga Žužek