Božično drevo. Za nastanek in pojav božičnega drevesca obstaja veliko teorij. Že dosti prej, preden je drevo postalo sestavni del božiča, je pomenilo simbol upanja in veselja. Že pred prvo svetovno vojno so številne meščanske družine okraševale smrečice. V 16. stoletju so tako, predvsem v Nemčiji, drevesca okraševali s sadjem, rožami, sladkarijami in barvnim papirjem. Smrečico so s sadjem okraševali zato, ker naj bi predstavljala simbol vrta, v katerem sta prebivala Adam in Eva. V Angliji pa so božična drevesca začeli okraševat šele v 19. stoletju.  V Anglijo jih je »uvozil« mož tedanje kraljice Viktorije, Albert, ki je izviral iz Nemčije.

Božično omelo. Omelo so uporabljali keltski duhovniki 200 let pred Kristusom pri svojih zimskih praznovanjih. Rastlino so cenili, ker je ostala zelena v hladnih zimskih mesecih. Starodavni Kelti so verjeli, da ima omelo magično zdravilno moč in so jo uporabljali kot protistrup, pri zdravljenju neplodnosti in za izganjanje zlih duhov. Omelo je bilo tudi simbol miru in v času Rimljanov je veljalo, da so nasprotniki, ki so se srečali pod omelo, odložili orožje na tla in se objeli. Skandinavci so omelo povezovali s Friggo, boginjo plodnosti in iz tega verjetno izhaja navada poljubljanja pod omelo. Tisti, ki se poljubi pod omelo, ima obljubljeno veselje in srečo v naslednjem letu.

Božična nogavica. Po pripovedovanjih naj bi bogati plemič, ki je nanadno postal vdovec, v vsej svoji žalosti razdelil svoje celotno premoženje. Tako so njegove tri hčere ostale brez vsega. Njihovo trpljenje je prišlo na uho Svetemu Nikolaju (Miklavž), ki jim je priskočil na pomoč. Ker je želel ostati anonimen, je zlate kovance spustil skozi dimnik, ti pa so se ustavili v nogavicah, ki so se sošile na robu kamina. Tako je bila božična nogavica pravzaprav prvotno Miklavževa tradicija, ki pa  se je kasneje razvila v tradicijo božiča.

Božična voščilnica. Ideja božične kartice izvira iz Anglije, ko so mladi fantje vadili svoje spretnosti pisanja z ustvarjanjem božičnega voščila za svoje starše. Plemič Henry Cole pa je tisti, ki je ustvaril prvo pravo božično kartico. Ob božiču leta 1843 je bil preveč zaposlen, da bi lahko sestavil individualna božična voščila za svoje prijatelje. Zato je pri umetniku naročil ilustracijo. Kartica je prikazovala družino ob božični svečanosti, na njej pa je napisano sporočilo: »Vesel božič in srečno novo leto".

Dobri možje. Pred 16. stoletjem v Evropi niso poznali Božička. Dedek, ki je ob božičnem času delil darila, je bil Miklavž. V 12. stoletju se je praznovanje Miklavža razširilo na večino evropskih držav. V času reformacije v 16. stoletju so se protestanti odrekli svetnikom, Miklavža pa je zamenjal Božiček. Skozi stoletja se je protestantski Božiček razširil po vsej Evropi. V 19. stoletju je dedek z rdečo kapo in belo brado postal redni spremljevalec božiča, leta 1931 pa ga je podjetje Coca Cola v svojih reklamah obleklo v znano rdečo belo obleko, ki je zanj značilna še danes. Po komunistični revoluciji leta 1917 so v Rusiji prepovedali Božička in praznovanje Jezusovega rojstva. V 20. letih je sovjetski diktator Stalin uvedel komunistično verzijo Božička in izumili so Deda Moroza, po slovensko Dedka Mraza. Stalin je ukazal, da Dedek Mraz ne sme prinašati darila za božič ampak za novo leto, rdečo belo obleko je zamenjal za modro ali belo, božično drevesce pa so preimenovali v novoletno jelko. Po zgledu Sovjetske zveze so komunistični režimi v vzhodni Evropi po drugi svetovni vojni prav tako prepovedali Božička in vpeljali Dedka mraza.

Skozi leta so se božične tradicije in običaji samo še povečevali in nadgrajevali. Tako se je močno razvila uporaba pirotehničnih sredstev, poslušanje božičnih pesmi, vencev na vratih, itd. Seveda pa poleg vseh teh tradicij in običajev, vsaka država pa tudi vsaka družna pozna svoje, edinstvene navade in običaje s katerimi proslavi zadnji mesec iztekajočega leta. 

Ne glede na to, kakšne običaje in navade ima vsak posameznik in družina je pomebno, da praznike preživimo v bližini tistih, ki so nam v življenju najpomebnejši in za katere med letom morda nimamo toliko časa kolikor bi ga hoteli imeti.

KAJA STRNIŠA